Seznam člankov:

1. Veliki Leščur in njegova usoda
2. Polži zaškrgarji v Fiesi
   

Veliki leščur in njegova usoda

Besedilo: Tea Knapič, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova cesta 20, 1000 Ljubljana,
tea@bananadivers.com

Veliki leščur je vrsta školjke, ki živi le v Sredozemskem morju. Zaradi športnega ribolova, okrasne
vrednosti in biserov mu je v Jadranskem morju že grozilo izumrtje, a kot zaščitena vrsta si je po nekaj
desetletjih toliko opomogel, da so ga morali z morskih kopališč celo seliti v globlja, bolj odročna mesta.
Zadnje čase pa mu grozi nova nevarnost.

Veliki leščur (Pinna nobilis) spada v družino leščurjev (Pinnidae), velikih morskih školjk s trikotno
podolgovato lupino. Po podatkih Svetovnega registra morskih organizmov šteje družina leščurjev več kot
60 vrst, vštete pa so tudi že izumrle oz. fosilne vrste. Zaradi goeloške zgodovine nastanka
Sredozemskega morja med dvema celinama, najdemo tu le tri predstavnike te družine. Velikega leščurja,
ki živi le na območju Sredozemskega morja in je torej sredozemski endemit. Prve omembe vrste segajo
že v dobo delovanja znanega naravoslovca Carla Von Linneja, ki je školjko tudi opisal in ji dodelil
znanstveno ime (Pinna nobilis, Linne 1758). Sorodnik velikega leščurja je mali leščur (Atrina fragilis,
Pennant, 1777), ki živi tudi drugje, na primer v Severnem morju. Potapljači ga redko opazimo saj živi v
globljih predelih Sredozemskega morja. Tretja vrsta, ki se je v Sredozemskem morju začela pojavljati šele
pred leti pa je bodičasti leščur (Pinna rudis, Linne 1758), ki je značilen za toplejša okolja in je zasedel
velik del svetovnih plitvih morij.

Veliki leščur živi zakopan v mehko muljasto dno, utrdi pa se s tako imenovanimi bisusnimi nitmi. Kot vse
školjke, ima tudi veliki leščur dvodelno lupino, ki je razmeroma tanka in krhka, nastaja pa na robu plašča
školjke. Lupina mladega leščurja ima vse polno izrastkov v obliki trnov, s staranjem in rastjo školjke pa se
trni sčasoma izrabijo (erodirajo) in lupina postane bolj gladka. Zunanjost lupine je svetlo rjave in sivkaste
barve in običajno preraščena z drugimi organizmi. Notranjost lupine je v spodnjem delu srebrnkasto siva,
proti vrhu pa preide v oranžno ali rdečo bravo.

Veliki leščur je ekološko pomembna vrsta, ker prečiščuje vodo, v sebi pa zadrži velike količine organskih
snovi. Odrasel veliki leščur lahko precedi tudi do šest litrov morske vode na uro ter tako pomaga
zmanjšati motnost morja. Večinoma naseljuje območja z mehkim dnom, ki jih poraščajo travniki morske
trave pozidonije (Posidonia oceanica) ali cimodoceje (Cymodocea nodosa), pogost pa je tudi na golih
peščenih podlagah. Posamezni primerki se zakopljejo tudi v manj gostoljubna okolja z bolj kamnito
podlago ali v bližini rodolitov. Z leščurji so najgosteje poseljena plitva priobalna okolja oziroma pas
infralitorala. Opazimo jih lahko že v zelo plitvem morju, celo le na pol metra globine, potapljači pa jih
najdemo tudi 40 m globoko, čeprav se z globino število primerkov zmanjšuje. V globinah pod 30 m
njegovo mesto postopoma prevzame mali leščur. Poleg čistilne vloge je tudi pomemben gradnik
mehkega morskega dna, saj ponuja trdno podlago drugim organizmom, ki se pritrdijo nanje. Tako so
lupine leščurjev pogosto obraščene z raznimi epibiotičnimi (organizmi, živeči na drugih organizmih)
živalmi, kot so razne druge školjke, spužve, plaščarji in podobno. Zavetje si med lupinami poiščejo tudi
bolj mobilne živali, kot so razni raki, morski konjički, ribe volkci in babice. V raziskavah teh pestrih združb
so na lupinah leščurjev našteli tudi do 100 različnih vrst, kar kaže na pomembno vlogo leščurjev pri
vzdrževanju biotske pestrosti območij. Veliki leščur pa ne gosti drugih organizmov le na svoji lupini.
Znotraj leščurja lahko živita dve vrsti rakov. Povsem bela je leščurjeva kozica (Pontonia pinnophylax), ki
jo ribiči visoko cenijo saj je odlična vaba. Druga je grahasta rakovica (Pinnotheres sp.), ki je precej redka.

Razmnoževanje velikega leščurja je sila zanimivo. Vrsta je namreč hermafrodit – organizem, ki v
posameznih obdobjih življenja spreminja spol. Pri velikem leščurju gre za zaporedni hermafrodizem, kar
pomeni, da posamezen osebek v času življenja proizvaja enkrat moške in drugič ženske spolne celice, ki
jih spusti v morje. Glavno obdobje razmnoževanja je med majem in avgustom, med obema spolnima
fazama pa mine nekaj časa, s čimer vrsta prepreči samooploditev. Po oploditvi ličinke najprej prosto
plavajo v vodnem stolpcu, tako jih lahko morski tokovi zanesejo na druga območja, sčasoma pa razvijejo
zunanjo lupino in se pritrdijo na podlago. V prvih treh letih školjka izjemno hitro raste, lahko tudi do 15
centimetrov na leto, kasneje se rast upočasni. Velikost odraslih velikih leščurjev je običajno med 40 in 60
cm, dosežejo pa tudi meter in več. Tako je veliki leščur s svojo velikostjo največja školjka Sredozemskega
morja in ena največjih na svetu.

V naravi vrste izginjajo nenehno, mnoge še preden jih sploh spoznamo. Nekatere po naravni poti, za
večino njih pa je zadnja desetletja kriv naš vpliv na naravo in okolje. Leščurje so včasih veliko zbirali za
okrasne in kulinarične namene kar je močno ogrozilo njegov obstoj. Z Uredbo o prostoživečih živalskih
vrstah so školjko v slovenskem delu jadranskega morja zaščitili. Vrsta je bila vključena tudi na seznam
zaščitenih vrst v skladu z Direktivo EU o habitatih 92/43 / EGS in v protokol za posebej zaščitena območja
in biotsko raznovrstnost v skladu z Barcelonsko konvencijo. V nekaj desetletjih si je vrsta opomogla,
postajala spet množična in na nekaterih plažah celo nadležna. Na uradnih potapljaških akcijah so leščurje
v plitvini pulili in jih selili v globlje morje. Danes pa se školjka spopada z novim sovražnikom. Priča smo
namreč množičnemu poginu velikega leščurja.

Prva opažanja masovnega izumiranja leščurja segajo v leto 2016 ob španski obali. Od tam se je pogin
postopoma širil proti vzhodu, vse do Grčije in Cipra. Upali smo, da bo nekoliko odmaknjeno Jadransko
morje ostalo izolirano, a leta 2019 je bolezen našla pot tudi sem. V nekaj mesecih je poginila večina
leščurjev ob vzhodni jadranski obali, vse do Istre. Tržaški zaliv in z njim slovensko morje je zaradi
oddaljenosti vztrajalo najdlje in upali smo, da bo bolezen zaliv nekako obšla in bo leščur tu lahko
preživel. A žal temu ni bilo tako. V letu 2020 smo začeli opažati množičen pogin tudi ob obalah
slovenskega morja. Razlog za pogin je zelo verjetno pred kratkim odkrit zajedavec Haplosporidium
pinnae, ki naj bi prispel iz Atlantika z morskimi tokovi ali pa smo ga, kot mnoge druge organizme, nehote
pripeljali z balastno vodo tankerjev. Za zdaj je o njem znanega bolj malo. Zajedavec se naseli v prebavne
žleze školjke, jo oslabi in dobesedno izstrada do smrti. Prizadane predvsem velikega leščurja, medtem ko
škode pri drugih dveh vrstah skoraj ni. O množičnem poginu velikega leščurja so poročali že iz vseh
sredozemskih držav in širšo javnost glasno opozarjali na grozečo nevarnost. Strokovnjaki nekaterih
mediteranskih držav poskušajo rešiti vrsto pred izginotjem z izolacijo manjših ali večjih skupin leščurjev v
odmaknjene akvarije ali lagune, kakršen je pri nas Škocjanski zatok. S posebnimi kolektorji pa poskušajo
zbrati mlade školjke za morebitno obnovo populacije.
Prirodoslovni muzej Slovenije je v skladu z zakonodajo pridobil dvoljenje pristojnega ministrstva za
odvzem 150 lupin velikega leščurja. Namenjene bodo arhivu narave in za znanstvene analize. Ali bomo
velikega leščurja še lahko občudovali v naravnem okolju, pa bo pokazal čas. Najdbe živih primerkov iz
Jadranskega morja ter ličink te vrste o katerih poročajo iz sredozemlja kažejo, da bo vrsta morda le
preživela. Seveda upamo, da se bo velikemu leščurju uspelo ubraniti zajedavcev, saj je s svojo
imenitnostjo postal del naravne in kulturne dediščine sredozemskih držav.

Slika: Po prvem izbruhu leta 2016, ki je povzročil umrljivost približno 99% populacije v Španiji, parazit
haplosporidian in morda druge mikobakterije resno ogrožajo preživetje največje školjke v Sredozemlju.
(Foto: Tea Knapič)

Slika: Polja leščurjev na Tankem rtiču so danes le še žalostno pokopališče praznih lupin. (Foto:
Tea Knapič)

Slika: Dolgoživi endemit Sredozemskega morja leščur (Pinna nobilis) lahko živi do 45 let. (Foto:
Tea Knapič)

Slika: Leščurjeva lupina predstavlja trdno podlago na mehkem morskem dnu, kamor se lahko pritrdijo
druge bentoške živali. (Foto: Tea Knapič)

Slika: Mladi leščurji izredno hitro rastejo. Samo v prvem letu lahko zrastejo 10 – 15 cm. (Foto:
Tea Knapič)

Polži zaškrgarji v Fiesi

Besedilo in fotografije: Tea Knapič

Tea Knapič je biologinja zaposlena v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, v prostem času pa potapljaška inštruktorica.

tea@bananadivers.com

 

Verjetno ni mesta na slovenski obali, ki bi bil s strani rekreativnih potapljačev skozi vse leto bolj obiskan kot je zaliv Fiesa. Ne glede na vremenske razmere, letni čas, ali temperature vode, v Fiesi se vedno nekdo potaplja. Tudi sama sem letošnjo zimo, ko nas vladni ukrepi niso omejili na gibanje v občini, izkoristila za dnevne izlete na morje in nočne potope. Večinoma prav v Fieso, ki znova in znova pokaže kako pestro je lahko slovensko morje.

Podvodni svet me navdušuje že od nekdaj, kot biologinja sem navdušena nad vsem kar srečam pod vodo, še posebej pa pritegnejo mojo pozornost polži zaškrgarji ali “goli polži” kot jim pogovorno pravimo. Tako večino časa pod vodno gladino, ki mi je odmerjen s količino zraka v jeklenki, posvetim iskanju, opazovanju in fotografiranju teh nenavadnih organizmov, ki so lahko pisani kot najbolj pisani metulji, ali pa prikriti, da jih nevešče oko sploh ne opazi.

Tako sem v času od novembra 2021 do konca januarja 2022 na trinajstih nočnih potopih v Fiesi zabeležila kar 30 različnih vrst polžev zaškrgarjev. Temperatura vode je z vsakim obiskom občutno padala od 17°C v začetku novembra do 9°C na zadnjem potopu konec januarja. Temperaturam primerno se je spreminjala tudi vrstna sestava polžev, ki sem jih videla med potopi. Za razliko od pisančkov, flabelin in oranžnih obročkarjev, ki jih po novembrskih potopih skoraj ni bilo več videti, je bilo na grebenu, preden se dno muljasto zravna, opaziti mnogo kodrastih perjaničarjev (Felimare picta), ki jih je bilo mogoče videti v večjem številu že lansko poletje. Pravega razloga za tako številčno populacijo v lanskem letu sicer ne poznam, vsekakor pa ni bil spregledan, saj s svojo velikostjo (zraste lahko namreč do 10 cm) in markantnim modro ali zeleno obarvanim telesom posutim z rumenimi lisami, hitro pritegne pozornost in je lahko opazen.

Prav tako hitro opazni in lahko prepoznavni so obrobljeni perjaničarji (Dendrodoris limbata), ki sem jih srečala na vsakem potopu. Slovensko ime so verjetno dobili po značilni obarvanosti, rob plašča je namreč vedno rumen ali oranžen medtem ko je 7 cm dolgo ovalno telo lahko v različnih barvnih vzorcih od marmorirastega do enotno rjavega. Po vzorcu obarvanosti lahko posamezne osebke tudi večkrat prepoznamo. Obrobljenemu podobni in sorodni so marmorirani perjaničarji (Dendrodoris grandiflora), ki sem jih videvala v plitvejšem delu nekje do globine 4m. Marmorirasto pisano telo imajo obrobljeno s širokim progastim plaščem, ki kakor krilo plapola, ko se polž plazi po kamnitem dnu zaliva.

Nižje, že skoraj na dnu grebena, sem na nočnih sprehodih pod vodo lahko pozdravila številne pikaste morske zajčke, ki jih na poletnih potopih skoraj ni opaziti in zvezdaste perjaničarje (Doris stellifera), ki so se pojavljali v raznih barvnih odtenkih od svetlo rumene, oranžne, do rjave. Od obrobljenega in marmoriranega perjaničarja ga ločimo po številnih bradavičastih izrastkih, ki so posuti po telesu, med njimi pa lahko opazimo tudi večje bele bulice (papile) zvezdaste oblike. To so kislinske žleze, ki polžu služijo kot obrambni mehanizem.

Za obrambo pred plenilci kislinske žleze, iz katerih ob nevarnosti izbrizgajo žvepleno kislino, uporabljajo tudi druge vrste polžev. Med njimi tudi zaškrgarji iz rodu kepičarjev. V slovenskem morju je prisotnih pet vrst teh nenavadnih polžev, ki izgledajo kot kakšna mehka spužva ali mahovnjak, dokler se ne začnejo premikati. Na sprednjem delu telesa je sploščena glava s cevastima rinoforjema, ostanek hišice, ki je pomemben znak za ločevanje med vrstami, prekriva svetel, rumen, oranžen ali rjav plašč. Čez dan se skrivajo pod kamni, na plano prilezejo le ponoči. V Fiesi je precej pogosta vrsta pikasti kepičar (Berthella ocellata), ki ima po rjavkastem telesu posute številne nekoliko privzdignjene bele pike. Precej manj pogost je mrežasti kepičar (Berthella plumula), ki sem ga videla le enkrat na dnu grebena. Na prosojno rumenem plašču je značilen mrežast vzorec, po katerem vrsto ločimo od ostalih, ki tega vzorca nimajo.

Rumene spužve žveplenjače in črne spužve kot na primer prava, konjska in polipna spužva, so odlično kontrastno ozadje za opazovanje in fotografiranje manjših vrst zaškrgarjev. Po njih se sprehajajo številne skodrane faceline, zelenčki in kljukci. V decembru sem na žveplenjačah opazovala tudi številne polžke vrste Amphorina andra med parjenjem in odlaganjem mresta z jajčeci. Določitev te vrste je sila zapletena. S primerjavo molekularnih, morfoloških in ekoloških podatkov so namreč vrsto Amphorina farrani (prej Eubranchus farrani) razčlenili v tri vrste. Glede na opis zunanjih znakov, naj bi bila v Fiesi prisotna vrsta A andra. Poleg temno rjavih polžkov kot na fotografiji, sem videla tudi povsem prosojne. Vsi so imeli po hrbtu posejane mehurčasto napihnjene cerate z živo rumeno konico, skozi bolj prosojne pa sem lahko videla tudi razširjene prebavne žleze. Zaškrgarji poleg škrg za izmenjavo plinov uporabljajo kar celo telo. Lahko bi rekli, da dihajo s celim telesom, s cerati pa povečajo telesno površino za izmenjavo dihalnih plinov.

Kadar grem na potop v Fieso, se večino časa zadržujem na kamnitem grebenu v levem delu zaliva. Na enem izmed novembrskih večernih potopov pa mi je načrte prekrižala ribiška mreža, nastavljena preko celega zaliva od pomola na desni, do priveza čolnov na levi strani. Ali je bilo res smiselno napeljevati mrežo tako blizu obale za tiste tri uboge ulovljene brancine vprašajte ribiča. Jaz sem bila primorana svojo smer potopa spremeniti proti sredini zaliva kjer pa me je čakalo novo, bolj prijetno presenečenje. Na muljastem dnu sem namreč srečala rumenorobega morskega lazarja (Philinopsis depicta). Čez dan se zakoplje v mulj iz katerega prileze šele pozno ponoči, zato ga srečamo bolj poredko. Je eden izmed redkih predatorskih vrst v slovenskem morju, ki se prehranjuje z drugimi vrstami zaškrgarjev, včasih pa tudi z drugimi polži. Zanimivo je opazovati kako se premika, na glavini regiji ima namreč številne žleze, ki izločajo sluz, tako da polž kar polzi po podlagi in za sabo pušča lepljivo sled.

V monografiji Polži zaškrgarji slovenskega morja avtorji navajajo 141 vrst. V treh zimskih mesecih sem z naključnim opazovanjem zabeležila malo več kot 20% vseh vrst v Sloveniji. A tu niti ne gre za popis nekega območja, za kaj takega bi bilo potrebno veliko veča časa in sistematičnega vzorčenja, gre le za majhen pregled naključnih opazovanj med potopi. V prispevku tudi ne omenjam vseh vrst, predstaviti sem želela le nekaj meni najbolj zanimivih. Upam, da sem s tem vsaj delno odgovorila na vprašanje, zakaj takšno veselje do potapljanja tudi v slovenskem morju. S tako pestro in pisano paleto organizmov, je že majhen zaliv kot je Fiesa lahko velik kot ocean.  

 

Slika xx: Pikasti kepičar (Berthella ocellata) in mrežasti kepičar (Berthella plumula) se čez dan skrivata pod kamni, tako ju lahko srečamo le na nočnih potopih.

 

 

Slika xx: Rumenorobi morski lazar (Philinopsis depicta) se s svojo obliko telesa zlahka zakoplje v mehko podlago, kjer čaka na noč, ko se odpravi na plenilski pohod.

 

Slika xx: Že lansko poletje je bilo v Fiesi mogoče videti številne osebke kodrastega perjaničarja (Felimare picta).

 

Slika xx: Pisančkov, flabelin in oranžnih obročkarjev (Cratena peregrina) – na sliki, v zimskih mesecih skoraj ni opaziti.

 

Slika xx: Na spužvah žveplenjačah precej enostavno opaziti skodrane faceline (Facelina fusca), ki so sicer majhne, a številne.

 

Slika xx: Vrsta Amphorina andra je bila opisana šele leta 2022, ko so z molekularnimi, morfološkimi in ekološkimi metodami vrsto Amphorina farrani razdelili v tri vrste.

 

Slika xx: Včasih pod vodo nisem niti sigurna ali gledam polža ali ne. Tudi za tale dva centimeter velika Knoutsodonta sp. nisem bila sigurna, dokler nisem na fotografiji videla rinoforjev in škržnega venca.

Slika xx: Zveszadsti (Doris stellifera) ste in marmorinani perjaničar (Dendrodoris grandiflora) sta veliko bolj pogosti vrsti, kot sem domnevala. Videvala sem jih na skoraj vsakem potopu.